Maja Miklavžina - Preserje skozi čas
Preserje je naša vas,
majhna, skromna,
a kljub temu vse bolj
prepoznavna postaja zadnji čas.
Nekoč, nekdaj,
začel se na zemljevidu je risati ta kraj,
ki z leti postal je pravi raj.
Glavna cesta in Savinja,
vmes pa hiše, travniki in polja.
Oj, kje je tisti čas,
ko slišati je bilo konje skozi vas.
Krave, pujsi, zajci in kure,
polnili so hleve in dvorišča
pa nismo rabili nobenega blišča.
Hmelj, krompir, žito in koruza
pri vsaki hiši bila to poljska je kultura.
Pa seveda še fižol
in pozimi pujsi za zakol.
Savinja gnala mline, žage in
kovaška je kladiva,
poleti bila je pravi raj,
včasih pa postala je grozeči zmaj.
Vse doma smo imeli,
otroci zdravi in veseli,
nismo rabili morja,
Savinja nam je širila obzorja.
Oj, kje je tista vas,
ko bil je ličkanja čas,
smo pri vsaki hiši se zbrali
in včasih do jutra modrovali.
Oj, kje je tisti čas,
obiranje hmelja prišlo je med nas.
Obirovke so s konji pripeljali,
še otroci smo radi sodelovali.
Oj, kje je tisti čas,
otroci smo vriskali na glas,
ko je ribnik zaledenel,
vsak svoje drsalke že v rokah je imel.
Vsega je bilo po malem,
živeli smo lepo,
rabili smo samo to,
a danes ni več tako.
Cesta nam greni življenje,
Savinja si svoje jemlje,
ljudje drug mimo drugega gremo,
kot da tujci in ne sosedje smo.
Otroci za računalniki sedijo,
nič več se skupaj ne dobijo,
odrasli pa v službe hitijo,
za preživetje se borijo.
Preserje je in ostaja naša vas,
ki gre naprej skozi ta nori čas,
toda borili bomo se, zastavili svoj glas,
da pride spet drugačen – za vse nas lepši čas.
majhna, skromna,
a kljub temu vse bolj
prepoznavna postaja zadnji čas.
Nekoč, nekdaj,
začel se na zemljevidu je risati ta kraj,
ki z leti postal je pravi raj.
Glavna cesta in Savinja,
vmes pa hiše, travniki in polja.
Oj, kje je tisti čas,
ko slišati je bilo konje skozi vas.
Krave, pujsi, zajci in kure,
polnili so hleve in dvorišča
pa nismo rabili nobenega blišča.
Hmelj, krompir, žito in koruza
pri vsaki hiši bila to poljska je kultura.
Pa seveda še fižol
in pozimi pujsi za zakol.
Savinja gnala mline, žage in
kovaška je kladiva,
poleti bila je pravi raj,
včasih pa postala je grozeči zmaj.
Vse doma smo imeli,
otroci zdravi in veseli,
nismo rabili morja,
Savinja nam je širila obzorja.
Oj, kje je tista vas,
ko bil je ličkanja čas,
smo pri vsaki hiši se zbrali
in včasih do jutra modrovali.
Oj, kje je tisti čas,
obiranje hmelja prišlo je med nas.
Obirovke so s konji pripeljali,
še otroci smo radi sodelovali.
Oj, kje je tisti čas,
otroci smo vriskali na glas,
ko je ribnik zaledenel,
vsak svoje drsalke že v rokah je imel.
Vsega je bilo po malem,
živeli smo lepo,
rabili smo samo to,
a danes ni več tako.
Cesta nam greni življenje,
Savinja si svoje jemlje,
ljudje drug mimo drugega gremo,
kot da tujci in ne sosedje smo.
Otroci za računalniki sedijo,
nič več se skupaj ne dobijo,
odrasli pa v službe hitijo,
za preživetje se borijo.
Preserje je in ostaja naša vas,
ki gre naprej skozi ta nori čas,
toda borili bomo se, zastavili svoj glas,
da pride spet drugačen – za vse nas lepši čas.
0 Komentarji